Jokam že cel dan, danes nisem šla v službo, imam dopust. Cane corso, 18 let je bil star, najboljši pes na vsem svetu. Sem imela pse že prej, v svojem otroštvu, ampak tale se nam je vsem v srca usedel. vse je razumel, od malega v stanovanju nikoli ničesar prežvečil, uničil, prav čutil je, kdaj je kdo žalosten in mu je dal glavo na kolena.... jokam spet...zdaj na koncu je že prav trpel, cvilil v spanju, čeprav je vet rekel, da ga ne bi smelo nič boleti, da je pač star. Opešal mu je sluh, vid, na koncu ni več niti vstal, dali smo mu pleničke, samo z repom je še vedno pomahal, ko smo prišli k njemu ga božat.
Včeraj je hči zraven njega na tleh spala in ga božala... je rasla z njim, zdaj je stara 16 let in ne pozna življenja brez njega, prav tako sin- 13. Hči joka kot dež, čisto je neutolažljiva, ne vem kaj naj, ne morem je take v šolo poslat jutri. Zdaj je ves čas v sobi, hlipa in tišči k sebi njegovo fotografijo, kjer je ona z njim. Sin se malo bolje drži. Celo sceno smo imeli, ko ga hči ni hotela pustiti pri veterinarju, ko je že poginil. Hotela je, da ga vzamemo in pokopljemo, ampak baje se ne da, je moral priti nek higienik ponj. Pravim vam, huje je, kot pred 3 leti, ko je babica umrla. Me je sram povedat, ampak je res. A je to normalno? Bo minilo? Ste čutili podobno?
Moje sožalje. Poznam to, smo imeli kuže, pa tudi muce. Na vsako žival smo se zelo navezali in za vsako nam je bilo grozno hudo, ko je prišel njen čas, da se poslovi s tega sveta.
Tako da to, kar doživljate, ni nič nenavadnega, ampak je poznano vsem, ki imamo radi živali. Sčasoma bo bolje, tudi v tem primeru čas celi rane.
P.S. Bodi pripravljena tudi na zlobne in žleht ter sarkastične pripombe neljubiteljev živali, ki se jim zdi smešno, da človek joče zaradi smrti živali. Pač ne razumejo, da se žival lahko tako močno človeku usede v srce.
Držite se!