Tako kot je Razmisli napisala... če bi vedel, kako bo ona to (karkoli to je) razumela/doživela... niti pomislil ne bi. Samo stvar vživljanja v drugega in razumevanja, pa tudi zmerno različnih pogledov, ki se sčasoma obrusijo v skupna stališča.
Vse skupaj lahko razumemo kot nepomembne malenkosti - ali pa tragedije - a sam poskušam na vsako stvar, ki povzroči kakršnokoli obžalovanje, gledati kot na učni proces, ki pomaga razumeti njeno razmišljanje in v katerem sem se naučil izogniti se še eni stvari, ki drugega prizadene.
Dlje kot vztrajamo skupaj, manj bi moralo biti tega. To (mi) je dobra motivacija za vero v smiselnost zveze in čedalje več srečnih skupnih trenutkov.
Hkrati zaupam, da gre podobno tudi z druge strani.
Zaradi tega pristopa slabe vesti niti ni, skritih zadev, ki bi lahko slabo vest povzročale, tudi ne. Ostane pa obžalovanje za kakšno traparijo, ki je bila storjena čisto nepotrebno - in upam - da ne namensko zlobno.