Pozdravljeni znova. Hvala za prijazen odgovor.
Deklica se že od samega začetka ne doji optimalno, noče in noče v celoti odpreti ust. Zato je dojenje že ves čas boleče, ampak tako boleče kot je pa te dni, je pa nevzdržno. Meša se mi, dobesedno. Kot bi mi nekdo vrtal skozi bradavico v možgan ure in ure. Danes se je zbujala na dve uri in pri tem zadnjem podoju nisem več zmogla, sem jo kar nekako nazijala in sem šla stran, seveda sem se razjokala :( saj bi se v resnici rada samo stisnila k njej in jo crkljala.
Mislim, da mi je celo začelo zmanjkovati mleka od vsega tega cirkusa.
Ne morem, ne znam jo pripraviti do tega, da bi bolj odprla usta, da bi zajela še kolobar. In to na podoj poskušava po 20x. Ne gre. Vsakič spet nekako pride do tega, da drži samo okoli bradavice. In to neznansko boli, sploh zdaj, ko je začela še stiskati z dlesnimi. Zato sva se vedno dojili z nastavki, a v resnici nič kaj ne pomagajo. Enako je, ali dojim z njimi ali brez.
Po 5 mesicih in še zdaj dodatnem poslabšanju sem enostavno na koncu. Nimam več ne potrpljenja, ne moči. Trpiva obe. In očka, ki neumorno išče rešitve.
Črpanje mi ne gre, nič ne priteče, Da bi si izčrpala in ji dala svoje mleko po flaški. AM se mi upira do onemoglosti in totalna žalost in prav močna anksioznost me prežameta ob misli, da bi se nehali dojiti, ampak zdaj se bojim, da imam že premalo mleka in da se ne nasiti. Čutim, da prsi niso več napete in tudi ko stisnem, komaj kakšna kaplja priteče. Tudi ne slišim je kaj pogosto, da bi prav aktivno požirala. Čez dan sicer začenjava po nekaj žličk buče in jo z veseljem poje.
Poskusila sem źe vse, nastavke, lanolin, daktarin, če bi bile glivice krive, vstavljanje prsta, da bi ji popravila pristavljanje, ... čez dan ji dajem grizala, hladen kos korenja, tudi calgel ... nič ne pomaga, vedno isto končava. Vedno v bolečinah in vedno, ko bi bila ona neskončno na dojki, jaz pa umiram in norim od bolečin. Včeraj je bilo hudo že tudi čez dan. Zdaj me boli že vsaka tkanina, blazinica, vata.
Velikokrat se tudi krega na dojki, brca, me vleče za majico, praska (nasploh je precej groba za tako malo dete), prav zavpije name medtem, ko čakam trenutek, da bi dovolj odprla usta, hlasta za dojko, pa jo spušča, vleče, celo nekako žveči ... mislim, prava agonija, res. Določeni njeni gibi med sesanjem mi zbujajo tudi nekakakšen gnus, saj me spominjajo na seksualne trenutke s partnerjem in mi je grozno, da to doživljam med dojenjem. ne razumem narave, kako je to zastavila ...
V življenju se še nisem počutila bolj nesposobne, pa mi je bog priča, da se trudim z vsem kar premorem - do zadnje celice svojega telesa :(
Seveda vam lahko z veseljem še kam pišem ali kam pokličem, ampak ne vem kako mi lahko kdo pomaga po telefonu, ker je verjetno res morda rešitev samo še da me nekdo gleda kaj zaboga delam narobe pri pristavljanju.
Neznansko rada bi dojila naprej, tudi če bi bila samo za čas izraščanja zobkov na AM, ampak za vsak podoj ne vem več kako ga bom zdržala.
Hvala, ker se trudite in mi pomagate iskati rešitev ❤️
Deklica se že od samega začetka ne doji optimalno, noče in noče v celoti odpreti ust. Zato je dojenje že ves čas boleče, ampak tako boleče kot je pa te dni, je pa nevzdržno. Meša se mi, dobesedno. Kot bi mi nekdo vrtal skozi bradavico v možgan ure in ure. Danes se je zbujala na dve uri in pri tem zadnjem podoju nisem več zmogla, sem jo kar nekako nazijala in sem šla stran, seveda sem se razjokala :( saj bi se v resnici rada samo stisnila k njej in jo crkljala.
Mislim, da mi je celo začelo zmanjkovati mleka od vsega tega cirkusa.
Ne morem, ne znam jo pripraviti do tega, da bi bolj odprla usta, da bi zajela še kolobar. In to na podoj poskušava po 20x. Ne gre. Vsakič spet nekako pride do tega, da drži samo okoli bradavice. In to neznansko boli, sploh zdaj, ko je začela še stiskati z dlesnimi. Zato sva se vedno dojili z nastavki, a v resnici nič kaj ne pomagajo. Enako je, ali dojim z njimi ali brez.
Po 5 mesicih in še zdaj dodatnem poslabšanju sem enostavno na koncu. Nimam več ne potrpljenja, ne moči. Trpiva obe. In očka, ki neumorno išče rešitve.
Črpanje mi ne gre, nič ne priteče, Da bi si izčrpala in ji dala svoje mleko po flaški. AM se mi upira do onemoglosti in totalna žalost in prav močna anksioznost me prežameta ob misli, da bi se nehali dojiti, ampak zdaj se bojim, da imam že premalo mleka in da se ne nasiti. Čutim, da prsi niso več napete in tudi ko stisnem, komaj kakšna kaplja priteče. Tudi ne slišim je kaj pogosto, da bi prav aktivno požirala. Čez dan sicer začenjava po nekaj žličk buče in jo z veseljem poje.
Poskusila sem źe vse, nastavke, lanolin, daktarin, če bi bile glivice krive, vstavljanje prsta, da bi ji popravila pristavljanje, ... čez dan ji dajem grizala, hladen kos korenja, tudi calgel ... nič ne pomaga, vedno isto končava. Vedno v bolečinah in vedno, ko bi bila ona neskončno na dojki, jaz pa umiram in norim od bolečin. Včeraj je bilo hudo že tudi čez dan. Zdaj me boli že vsaka tkanina, blazinica, vata.
Velikokrat se tudi krega na dojki, brca, me vleče za majico, praska (nasploh je precej groba za tako malo dete), prav zavpije name medtem, ko čakam trenutek, da bi dovolj odprla usta, hlasta za dojko, pa jo spušča, vleče, celo nekako žveči ... mislim, prava agonija, res. Določeni njeni gibi med sesanjem mi zbujajo tudi nekakakšen gnus, saj me spominjajo na seksualne trenutke s partnerjem in mi je grozno, da to doživljam med dojenjem. ne razumem narave, kako je to zastavila ...
V življenju se še nisem počutila bolj nesposobne, pa mi je bog priča, da se trudim z vsem kar premorem - do zadnje celice svojega telesa :(
Seveda vam lahko z veseljem še kam pišem ali kam pokličem, ampak ne vem kako mi lahko kdo pomaga po telefonu, ker je verjetno res morda rešitev samo še da me nekdo gleda kaj zaboga delam narobe pri pristavljanju.
Neznansko rada bi dojila naprej, tudi če bi bila samo za čas izraščanja zobkov na AM, ampak za vsak podoj ne vem več kako ga bom zdržala.
Hvala, ker se trudite in mi pomagate iskati rešitev ❤️