Za tvojo kulturo gotovo ni zaslužen takratni kulturni minister ali predsednik vlade, ampak tvoji starši. Kultura se prenaša generacijsko.
Tako, kot piše v zadnjem odstavku. Starši in njihov prispevek so samo en faktor. Ljudje imamo tudi lastno voljo in interese, ki so lahko različni in jih razvijamo neodvisno od interesov in praks staršev. Tudi to je lahko stvar družinske kulture (koliko odprtega duha premorejo), ni pa nujno. Mnogo velikih umov ni odraščalo v idealnih življenjskih/družinskih razmerah, prej obratno in njihovi dosežki niso logična posledica družinske vzgoje. Nenazadnje, to velja tudi za Prešerna. Prav tako, če bi zgolj prežvekovali eno in isto, že tisočletja ne bi bilo nobenega napredka. Nujno je, da vsaka generacija ustvari in pusti svojo sled.
Za politike pa je to vprašanje aktualno en dan na leto. Prav tako gre za njihovo (osebno) izbiro, stvar njihove (omejene percepcije) kulture. Ne vem, kje ti v zgornjem zapisu bereš, da se jim zahvaljujem (?) za njihov prispevek za svojo kulturo.
Kaj pa genetika, jo lahko kar tako z levo roko vržemo čez ramo?
Res je, da so bili starši slavnih umetnikov velikokrat zgolj preprosti ljudje, za kar ima zasluge predvsem determinizem njihovega družbenega položaja. Torej, ne moremo reči z gotovostjo, da Rembrandtova mati ni bila likovno ali kakorkoli umetniško nadarjena, ker je zgolj vezla in s svojimi vezeninami in kljub dejstvu, da je preživljala 10 otrok, omogočila mlademu Rembrandtu za tiste čase zelo solidno klasično izobrazbo. Podobno lahko velja tudi za Prešerna ali Cankarja - tudi tu ne moremo z gotovostjo zanikati biološkega vpliva staršev, čeprav so bili preprosti ljudje, ki morda zgolj zaradi svojega položaja niso mogli razviti svojih sposobnosti. So pa lahko (s precejšnjim trudom) to omogočili svojim potomcem.