Na začetku me je bilo sram, ko sem si iskal službe in hodil delat, ker nisem imel delovnih izkušenjše manj pa delovne dobe. Samo na teki točki sem si rekel pa saj kako pa naj bi bilo drugače?! Človek v najslabšem primeru, ko ga fotr ne upelje v nobeno delo in je prepuščen bolj ali manj sam sebi je tako kot kaka ribica v morju. Sploh ne veš kam se obrnit in na koga. Stvari so se tako spremenile v eni generaciji, da ti starši praktično nič ne morejo pomagati. Vsaj v mojem primeru je tako.
Skratka pridem in delam nekje nekaj časa pa letim. Grem delat nekam drugam pa še pogodbe ne vidim. Grem delam spet nekaj drugega in vidim, da delovni pogoji meni ne ustrezajo. Ves čas je treba nekaj argumentirati, razlagati,...sploh pa delati v težkih pogojih. Tako težko je nekaj delati danes. Tolk je neke zafrkancije. Si rečem včasih pa zakaj bi se sploh nekaj trudil?! Lahko bi bil doma pa gledal filmčke. A je vse to vredno mojega truda?
Skratka pridem in delam nekje nekaj časa pa letim. Grem delat nekam drugam pa še pogodbe ne vidim. Grem delam spet nekaj drugega in vidim, da delovni pogoji meni ne ustrezajo. Ves čas je treba nekaj argumentirati, razlagati,...sploh pa delati v težkih pogojih. Tako težko je nekaj delati danes. Tolk je neke zafrkancije. Si rečem včasih pa zakaj bi se sploh nekaj trudil?! Lahko bi bil doma pa gledal filmčke. A je vse to vredno mojega truda?