Draga Tina,
tole vaše pisanje se mi zdi pomemben začetni korak v smeri priznavanja, da vam je hrana ušla iz rok oz. izven kotrole in rabite pomoč, tako da si lahko čestitate, da ste nam pisala.
Vendar pa moram začeti kar na začetku: prenajedanje je kot ostale motnje hranjenja resen problem, ki se ga ne da razrešiti na hitro, nikakor ne le "z bojem na eni fronti" - torej, ne samo s prehrano, sploh pa v tej smeri ne delujejo skrajnosti.
Ponavadi je v procesu pomoči (in vključitve v terapijo ali svetovanje) pomembno delo "na več frontah" - odkrivati, kaj je v ozadju preokupiranosti in kaosa s hrano, v smislu življenjskih stisk (ki nimajo veze s hrano neposredno), pa tudi v vzpostavljanju postopnega ritma redne in raznolike prehrane.
Tako da vam lahko predvsem priporočim, da si poiščete strokovno pomoč, v smislu svetovanja ali psihoterapije, saj sicer človek navadno prehitro obupa, ali pa se loti zadeve v stilu "samo še danes" ali pa "zdaj ali nikoli" in spregleda kompleksnost problema.
Naj zaključim, da to nima veze s pametjo, uspešnostjo, pridnostjo, disciplino, ampak bolj s tem, da gre človek iz anonimnosti konkretno delat na posameznih vidikih okrevanja, ker bližnjic ni. Da sprejme podporo in postopnost pri okrevanju, četudi bi rad "že enkrat in za zmeraj" imel mir pri hrani.
tole vaše pisanje se mi zdi pomemben začetni korak v smeri priznavanja, da vam je hrana ušla iz rok oz. izven kotrole in rabite pomoč, tako da si lahko čestitate, da ste nam pisala.
Vendar pa moram začeti kar na začetku: prenajedanje je kot ostale motnje hranjenja resen problem, ki se ga ne da razrešiti na hitro, nikakor ne le "z bojem na eni fronti" - torej, ne samo s prehrano, sploh pa v tej smeri ne delujejo skrajnosti.
Ponavadi je v procesu pomoči (in vključitve v terapijo ali svetovanje) pomembno delo "na več frontah" - odkrivati, kaj je v ozadju preokupiranosti in kaosa s hrano, v smislu življenjskih stisk (ki nimajo veze s hrano neposredno), pa tudi v vzpostavljanju postopnega ritma redne in raznolike prehrane.
Tako da vam lahko predvsem priporočim, da si poiščete strokovno pomoč, v smislu svetovanja ali psihoterapije, saj sicer človek navadno prehitro obupa, ali pa se loti zadeve v stilu "samo še danes" ali pa "zdaj ali nikoli" in spregleda kompleksnost problema.
Naj zaključim, da to nima veze s pametjo, uspešnostjo, pridnostjo, disciplino, ampak bolj s tem, da gre človek iz anonimnosti konkretno delat na posameznih vidikih okrevanja, ker bližnjic ni. Da sprejme podporo in postopnost pri okrevanju, četudi bi rad "že enkrat in za zmeraj" imel mir pri hrani.