1. Vedno je lepo dobiti in imeti še več. :) To velja tudi za Cerkev in čeprav naj bi se vsaj v teoriji glavnino časa ukvarjala in skrbela za vodenje vernikov in
pripravo za posmrtno življenje, so se takrat raje pridružili tekmi za hitro obogatitev Cerkve in se je posvetila kopičenju vse od nepremičnin, certifikatov, ustanovitve svoje banke ter pridobivanju politične moči. In tako je postala vnema in požrešnost Cerkve tako velika, da so se čisto zaštrikali, zašli v prevelika tveganja, ki so na koncu vse načrte tudi pokopala. Odkrite velike afere Cerkve (Zvoni, prodana Kekova banka), Betnavska nadškofija, bankrot nadškofije so se končale z velikansko finančno izgubo, zapravljenim cerkvenim ugledom in po ukazu Vatikana premestitvami in upokojitvami vseh naših vidnih cerkvenih veljakov, ki so hkrati izginili iz političnega življenja. Pohlep se jim RES ni izplačal, lekcija je bila huda.
Pa kljub vsemu povedanemu, mi je po premisleku vseeno kdo je lastnik gozdov, država ali Cerkev, samo da bo dober gospodar in jih ohranjal lepe tudi za prihodnje rodove.
Iz mojega opažanja so novopečeni privatni lastniki gozda večkrat največja katastrofa za svoj gozd in tudi sosednje, zato ker še ne znajo z njim upravljati, še hujše pa, če je bil kupljen z namenom večje sečnje zaradi gradnje. Že na začetku so ga posekali preveč, da bi se lahko v nekem času naravno obnovil. Tudi goloseke so delali drugje po strmem površju. Pogozduje se ne in prst pa odnaša. Če še dodaš premalo čiščenja in pozno odstranjevanje podrtih in bolnih dreves, takšen gozd hitro postane bolan, redek in grd s kupi starega dračja še od prejšnjih let. V takšnem gozdu ne moreš več uživati v sprehodu, niti v nabiranju plodov ali gob, ker so z redčenjem gozda in podrasti prenehale tam rasti.
2. Jaz te razumem popolnoma, da kot lastnik ne maraš hoje po svojem. Ampak to je že stara ljudska pravica, ki se mi zdi dobra, saj si lahko vsak nekaj nabere iz gozda, ne glede na socialni status. Kostanj, gobe, borovnice, zelišča, vsak lahko nekaj najde. Od naštetih stvari nimaš z njimi nobenega dela: površin ti ni treba obdelati in sejati, vse zraste samo.
pripravo za posmrtno življenje, so se takrat raje pridružili tekmi za hitro obogatitev Cerkve in se je posvetila kopičenju vse od nepremičnin, certifikatov, ustanovitve svoje banke ter pridobivanju politične moči. In tako je postala vnema in požrešnost Cerkve tako velika, da so se čisto zaštrikali, zašli v prevelika tveganja, ki so na koncu vse načrte tudi pokopala. Odkrite velike afere Cerkve (Zvoni, prodana Kekova banka), Betnavska nadškofija, bankrot nadškofije so se končale z velikansko finančno izgubo, zapravljenim cerkvenim ugledom in po ukazu Vatikana premestitvami in upokojitvami vseh naših vidnih cerkvenih veljakov, ki so hkrati izginili iz političnega življenja. Pohlep se jim RES ni izplačal, lekcija je bila huda.
Pa kljub vsemu povedanemu, mi je po premisleku vseeno kdo je lastnik gozdov, država ali Cerkev, samo da bo dober gospodar in jih ohranjal lepe tudi za prihodnje rodove.
Iz mojega opažanja so novopečeni privatni lastniki gozda večkrat največja katastrofa za svoj gozd in tudi sosednje, zato ker še ne znajo z njim upravljati, še hujše pa, če je bil kupljen z namenom večje sečnje zaradi gradnje. Že na začetku so ga posekali preveč, da bi se lahko v nekem času naravno obnovil. Tudi goloseke so delali drugje po strmem površju. Pogozduje se ne in prst pa odnaša. Če še dodaš premalo čiščenja in pozno odstranjevanje podrtih in bolnih dreves, takšen gozd hitro postane bolan, redek in grd s kupi starega dračja še od prejšnjih let. V takšnem gozdu ne moreš več uživati v sprehodu, niti v nabiranju plodov ali gob, ker so z redčenjem gozda in podrasti prenehale tam rasti.
2. Jaz te razumem popolnoma, da kot lastnik ne maraš hoje po svojem. Ampak to je že stara ljudska pravica, ki se mi zdi dobra, saj si lahko vsak nekaj nabere iz gozda, ne glede na socialni status. Kostanj, gobe, borovnice, zelišča, vsak lahko nekaj najde. Od naštetih stvari nimaš z njimi nobenega dela: površin ti ni treba obdelati in sejati, vse zraste samo.
