Z možem imava dva odrasla, samska otroka. Sin, ki je starejši živi posebej in je zaposlen, mlajša hči živi z nami, vendar v svojem stanovanju in je še vedno nezaposlena. Sin gre večkrat na potovanja, vendar vedno sam, hči gre tudi na izlete, po svojih zmožnostih, sama. Večkrat smo skupaj in se seveda pogovarjamo tudi o tem, da ni dobro biti sam. Oba, sicer vsak po svoje, utemeljujeta, da je tako v redu.
Meni, ki sem si želela zmeraj veliko družbe, to postaja neprijetno. tudi sebe krivim, da sem bila preveč navezana na ljudi in sem otroke puščala ob strani in nisem organizirala zanju kakšnih praznovanj. Tudi znanci in sosedje me sprašujejo, kaj je z njima. Je pa res, da kakšne resnejše zveze nista imela, njuna generacija je več ali manj poročena in ima otroke- že skoraj odrasle.
Ne vem ali bi ju neprestano silila v družbo ali bi pustila stanje kakršno je, in samo pritrjevala njunemu razmišljanju, s katerim se pogosto ne strinjam.
Sedaj sta že oba čez štirideset in me prav zanima, če se še kdo sooča s podobnimi problemi.
Meni, ki sem si želela zmeraj veliko družbe, to postaja neprijetno. tudi sebe krivim, da sem bila preveč navezana na ljudi in sem otroke puščala ob strani in nisem organizirala zanju kakšnih praznovanj. Tudi znanci in sosedje me sprašujejo, kaj je z njima. Je pa res, da kakšne resnejše zveze nista imela, njuna generacija je več ali manj poročena in ima otroke- že skoraj odrasle.
Ne vem ali bi ju neprestano silila v družbo ali bi pustila stanje kakršno je, in samo pritrjevala njunemu razmišljanju, s katerim se pogosto ne strinjam.
Sedaj sta že oba čez štirideset in me prav zanima, če se še kdo sooča s podobnimi problemi.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 31 Okt 2016 05:29